Zakaj so ene naloge več vredne od ostalih?

Naloge, ki jih rešujem, in vprašanja, na katera odgovarjam, so različno zahtevna, zato so tudi različno točkovana.   

Verjetno te včasih zbega, da na testu ali ustnem spraševanju morda znaš odgovoriti na več vprašanj kakor tvoj sošolec, pa dobi on na koncu kljub temu višjo oceno. Skrivnost je v tem, da vsa vprašanja niso na enaki zahtevnostni ravni ali – z drugimi besedami – da je za nekatera vprašanja potrebno več miselnega napora in globlje znanje. Količina odgovorov torej ni najpomembnejša, pomembneje je, kako zahtevna so vprašanja in naloge.

Če vprašanje denimo zahteva, da si prikličeš v spomin nekaj, kar je napisano v učbeniku ali ti je povedal učitelj, je to na najnižji zahtevnostni ravni. To je namreč manj naporno za možgane, kakor če moraš nekaj razložiti s svojimi besedami in podati primere, s katerim izkažeš razumevanje. Naslednja stopnja, ki zahteva še več miselnega napora in uporabo določenih strategij,  je uporaba znanja in veščin v neki novi situaciji, ki je še niste spoznali pri pouku. Še večji izziv za tvoje možgane je, če naloga od tebe zahteva, da nekaj razčleniš na sestavne dele in ugotoviš, kako so ti deli med sabo povezani. Ena najzahtevnejših nalog je, če moraš oblikovati neke lastne sodbe na osnovi določenih kriterijev, ki so bodisi podani ali pa jih samostojno opredeliš. Največji izziv (ki prinese največ točk) pa je združiti posamezne dele v neko zaokroženo in funkcionalno celoto oz. priti do novega spoznanja, ki je smiselno in čisto tvoja zamisel.

 

Opazuj naloge pri pouku s stališča zahtevnosti miselnih procesov. Kaj ugotoviš?