Se učimo za znanje ali za ocene?

Moje znanje se ocenjuje z namenom, da se ugotovi in vrednoti moj napredek v procesu izobraževanja.

Vrednotenje znanja pokriva tako preverjanje kot ocenjevanje znanja. Nova ocenjevalna kultura poudarja pomen spremljave napredka vsakega od vas, ki mora potekati sklenjeno in skozi daljši čas, npr. z nalogami za preverjanje, delovnimi listi pred ocenjevanjem, mini testi …

Namen sprotnega preverjanja je pravočasno odkrivanje morebitnih težav in vrzeli v tvojem znanju, vendar ne z namenom, da bi te kaznovali, temveč da bi ti pomagali primanjkljaje odpraviti. Pri tovrstnem spremljanju ali sprotnem preverjanju torej učitelji niso usmerjeni le k tvojim dosežkom, temveč tudi k ugotavljanju tvojih šibkosti in neuspehov na poti do znanja. Na tem temelju nato ponudijo povratno informacijo, ki omogoča nenehno izboljševanje. Zato pravimo, da ima preverjanje izobraževalno vlogo.

Pri končnem ocenjevanju se vrednotita razumevanje in uporaba usvojenega znanja ter usvojene spretnosti in veščine. Ocenjevanje je zaključna stopnja učnega procesa. Z njim se ugotavlja, v kolikšni meri ste dijaki dosegli učne cilje oz. kakšen standard znanja ste izkazali v preizkusu znanja. Standard določa kakovost izdelka, naloge, izvedbe postopka in dejavnosti. Minimalni standard predstavlja stopnjo znanja, t. i. kakovost dosežka, ki je potrebna za nadaljnje učenje (to je »za pozitivno oceno«). Optimalni standard je najvišja kakovost dosežka, ki jo pričakujemo glede na vložek poučevanja, starost in predznanje. Rezultat ocenjevanja je vedno ocena, pa najsi bo to številka, črka ali opis dosežka.