Aktiviranje posameznega dijaka

V Sloveniji smo konceptu aktivnega učenja dali javno veljavo s šolsko prenovo, ki uvršča med njene poglavitne naloge povečanje aktivne vloge učenca ter trajnost in kakovost njegovega znanja (Izhodišča kurikularne prenove, 1996). Aktiviranje posameznega dijaka zahteva načrtovanje na dijaka osredotočenega poučevanja, ki poudarja potrebo po aktiviranju miselne aktivnosti dijaka, s pomočjo katere se sam dokoplje do pomenov in razlag ter sam ustvarja določene povezave med obravnavanim pojavom in kontekstom. Razen poudarka na miselni aktivnosti in iniciativnosti dijakov je za aktivno učenje bistvenega pomena tudi podpora samostojnosti in neodvisnosti dijakov, ki jo ti razvijajo tako, da se jim predaja odgovornost za načrtovanje, izvajanje in nadzor nad učnimi aktivnostmi (samouravnavanje ali samoregulacija učenja).

Učitelj pri načrtovanju in izvedbi pouka upošteva naslednja načela:

  • aktiviranje in izvabljanje predznanja posameznikov, ki pomembno vpliva na potek poučevanja in učenja;
  • držanje dijakov v območju bližnjega razvoja z zagotavljanjem ravno prave mere pomoči in vodenja posameznikov;
  • spodbuda aktivnemu izgrajevanju znanja, in sicer individualno in v skupini, z globinskim pristopom k učenju in samouravnavanjem učnih aktivnosti;
  • ozaveščanje o učnih izidih in prilagajanje poti za doseganja le-teh posameznikom z ustrezno učiteljevo podporo in njegovimi posegi v proces učenja (intervencijami);
  • ozaveščanje dijakov o lastni vlogi v procesu učenja in o vplivih izgrajevanje kompetenc;
  • socialno pogajanje kot sestavni del učenja (utemeljevanje in soočanje lastne perspektive z drugimi, oblikovanje sinergičnih pogledov in rešitev).

S sodobnimi pristopi k poučevanju ustvarjamo učinkovito učno okolje, ki omogoča različne vrste aktivnega učenja: odkrivajoče ali izkustveno učenje, problemsko učenje, samouravnavajoče učenje, reflektivno učenje, sodelovalno učenje, osmišljeno učenje, učenje s pomočjo informacijsko komunikacijske tehnologije. Sodobni pristopi, npr. kombinirano učenje (angl. blended learning) in obrnjeno učenje (angl. flipped learning), ki uspešno vključujejo IKT v podporo optimalnega učenja posameznika, se v zadnjem času uveljavljajo tudi pri nas.